that’s my life.. just mine!

 Res je. Jutra imajo tisti poseben čar. Verjetno zaradi tišine, spokojnosti. Pa tudi zaradi jutranjega obreda: prva kava, sveže novice na papirju dišečem po tiskarski barvi. Že dolgo pa čutim potrebo po tem, da bi te zjutraj pred vrati pričakal svež, bel, hrustljav kruhec in litrček mlekca. To bi bila še tista pikica do popolnosti. No mogoče manjka še kdo, ki bi ti dišečo skodelico postregel v kombinaciji  s prvim jutranjim poljubom.

 No jutra so posebna tudi zaradi takih malih presenečenj, ponovno te spomnijo zakaj je fino živeti. In ne, ni isto kot mail.

(tole mi je pustil poštar v nabiralniku;))

Žalostno kako se včasih zavemo koliko nam je nekdo pomenil šele takrat ko ga izgubimo…

 Kako veš kdaj umira prijateljstvo? Boli? Kaj čutiš? Je to pravo prijateljstvo če umira? Gre le za znanca mogoče?

Četrtek je, ura je poldan pa tri minute. Pred pol urice sem vstala. In ne, nisem taka zaspanka. Enostavno me je povozil ta nori ritem. Spat ob polnoči in pol, nato tri urice spokojnega in relaksacijskega spanca (kolikor je sploh lahko tako kratek). Ob treh pa že budilka, uspelo mi je ukrasti še tiste svoje pol urice potem pa…  In ne ni šlo za nikakršno žurko ali karkoli podobnega pač pa čisto navadno bedenje pred knjigami, čisto študentsko. No da bi se vsaj splačalo. Ni se… Stanje je sledeče: »špricam« predavanja, na moji levi zvoneči mobitel, neznana številka, ne da se mi oglasit, na desni prazen jušni krožnik. Ne, nobena domača goveja juhica, pač pa lepo poimenovana Dunajska juha, ki tega imena definitivno ne zasluži. Za dodatek zelo razredčena, ker je odmerjanje količine tekočine »na oko« moja šibka stran. Torej je verjetno zahtevanih 750 ml postalo liter ali več.Drugih užitnejših stvari pa tudi ne premorem, trgovina za sosednjim vogalom, jaz pa raje lačna kot da bi zlezla iz udobne pižame. Torej bom lačna vsaj do dveh… Takrat pride sestra, gotovo me bo zvleklam nekam na užitnejši obrok. Slava ji! JSpet telefon. Tokrat mama. Moram se oglasit. Sama sebe prepričujem naj dvignem…. Ni mi do družbe. Niti telefonske. Še radio je preveč, ne morem se odločit med tišino, ki ubija, in veseljaškim razpoloženjem radijcev.Popoldan dobim trop prijateljic  na obisk. Saj ne, da niso kul, ampak včasih je samota boljša od najboljšega prijatelja. Fino bi bilo tudi malce v red spraviti ta moj brlog, pa ni volje… Enostavno je danes tak čuden dan, no recimo teden, da ne bomo skromni. Ko se pojavi se moraš zavleči pod odejo in enostavno počakati da mine. Samo tako je škoda minimalna.No če sem koga uspela spraviti v slabo voljo… se sploh ne čudim. J Toliko tarnanja na kupu človek težko prebavi. Je pa zato meni malce lažje… 

odprem naslovno stran siolovih blogičev in od zadnjih (kolko že???) objavljenih blogov kar tri, ali celo štiri, z nedeljo v naslovu… Zakaj? Ne vem meni nedelje ni bila nikoli posebno všeč… Vedno je bila tisti zadnji dan pred obveznostmi. Ne tisti dan ko se naj nebi delalo, pač pa tisti k sm največ delala. Zato je ne maram posebej. Tudi sedaj, ko so moji ponedeljki bolj na easy ima še vedno tisti vonj, ki odbija.

Povsem drugače je s petki. Sicer polni obveznosti, vendar imajo tisti sladek priokus svobode… Veš da bo čez nekaj ur vsega konec, da se boš udobno namestil na fotelj, morda odkorakal nekam stran, na lepše. Imajo vonj svobode. Vonj po prostem času. In zavedanje, da jutri ni vsega konec, da je šele začetek nečesa lepšega.

Zame so petki kot mali sladkorčki v grenčini celotnega tedna tega ponorelega sveta.

Poznate besedo izgubiti? No, ne prenesem je. Še bolj pa izgubljati… Pa ne v smislu nekih nepomembnih mali reči, predmetov.. Jaz nočem izgubiti ljudi in stvari ki mi resnično nekaj pomenijo! Ne maram tega dolgotrajnega procesa ko veš, da je neizogibno tisto kar sledi… Najprej slovo. Potem pa občutki praznine. Roko na srce in trk na les, se mi to ne dogaja pogosto. In hvala bogu je večina ljudi, ki mi in ki so mi veliko pomenili, še vedno z mano. Ampak prav danes me je dohitel ta občutek, da mogoče kmalu prihaja slovo. Od nekoga, ki me že kakih 12 let spremlja. Mogoče mu nisem oz. gotovo mu nisem v pomoč s tem ko se odmikam… Verjetno je sebično, toda slediti njegovi poti je zame še težje. Nekako manj boli, če sem nekje drugje. Če nekatere stvari malo odmislim. Čeprav nekje globoko ta strah obstaja. In samo čakaš trenutek, ko bo vsega konec… Trepetaš pred njim, veš da to prihaja pa se ne moreš pripraviti na to. Čisto po človeško prenašaš to nekam v nedefinirano prihodnost in še vedno po malem upaš, da se mogoče ne bo zgodilo…

Je že tako, da živeti pomeni tudi izgubljati. Ampak kaj ko nas na to nihče ne pripravi…

Spet aktualno vprašanje pri meni… V kakšne ljudi se zaljubljam? Če povem po resnici, pojma nimam… Imam neko listo tistih v katere se ne smem. Ni potrebno poudarjat, da gre za hecno zadevico… V trenutku slabosti sva s prijateljico nakracali skupaj kup lastnosti, ki jih sanjski moški ne sme imet. Logično gre za lastnosti bivših ljubezni, tistih neureničenih ljubezni in še katerih. In pazi celo razvrščene so. Od tiste, da nikakor ne sme bit določen letnik (sva se pač istočasno ukvarjali z moškima z isto letnico rojstva) pa do tiste katere znamke avtomobila ne sme vozit…

Toda to so le NE-ji. Kaj DA? Kaj me pritegne? V kaj se zaljubljam? Zanimivo, skozi leta se tista črna lista vse bolj podaljšuje, ne več na papirju in ne s takimi malce banalnimi razlogi, vendar se… Še vedno pa ne vem kaj iščem, kako izgleda to kar iščem… Kaj če spregledam? Pravijo, da ni mogoče.. Pa je. V osredotočenosti na velike minuse spregledamo pluske. Tiste prave pluske, tiste pluse za katerimi se skriva prava oseba. Nažalost…

En tak super truper dan je bila včerajšnja nedelja. Nič kaj jesenska, prijetno topla in tako sončna, tako da si bil brez sončnih očal popolnoma blind. Torej povsem neprimerna za jo preživet z daljincem v roki…

No pa pejmo u Lipico smo rekli, baje se nekaj tam dogaja, nekakšni dnevi odprtih vrat, pa še daleč ni. Na eno kavico in se malo martičkat. No pa pejmo!

Popolnoma šokirana nad množico pločevine. Sledim registerskim tablicam lj, lj, kp, nekaj italijanskih, malo hrvaških. Veliko ljudi torej. Mene množice nervirajo, ampak za turizem, za turizem, je pa to super. Hja, turizem….

Toda, ker sem blizu in poznam mi je jasno, da je to le enkrat na leto, na tisti dan odprtih vrat in konec. Nato sameva. Vsekakor ni mogoče iskati krivca za to le na enem koncu… Zanimivo kako vsi hrepenijo po turizmu obenem pa ne znajo negovati takega bisera. Lipica je prekrasna in roko v ogenj dam da bi lahko prinašala velike dobičke, če bi le nekdo znal z njo ravnati. Pa to ne pomeni, da bi mogli razširit golf igrišče tako kot nameravajo. To ni Lipica! Lipca so lipicanci, prekrasne zelene ograde z belo ograjico, jeseni posute z rdečimi, pa rumenimi in oranžnimi listki.. Ena sama harmonija. Verjamem, da je golf veliko večji dobiček pa vseeno… Verjamem, da casiono prinaša dobiček pa vseeno…

Nisem strokovnjak in ne vem kaj je potrebno storiti! Vem pa, da že nekaj let gledamo počasno in mučno umiranje tega bisera… 

Včeraj mi je prvič zadišalo po jeseni, po koncu poletja. Čeprav sem se ga tako zelo oklepala, celo tako da sem staknila manjši prehlad. Saj veste, še vedno kratke hlačke, japonke na nogah, pa hitra sprememba klime.

Torej čista tišina, samo tin in tvoje misli. Skodelica vročega čaja z medom, topla odeja in udoben naslanjač, nobenih obveznosti. Čisti užitek. Mogoče za nekoga osladno, ampak zame božansko. Ko bi jih bilo le več takih trenutkov.

Jesen in zima sta zame sinonima za domačnost, za crkljanje. Poletja pa čisto nasprotje, žur, adrenalin.

Nimam najljubšega, letnega časa mislim.Vse imam enako rada in vse, ki prihajajo, po malem sovražim. Potem pa se privadiš. Podobno je kot pri novostih. Zakaj? Ker pomenijo slovo, s tem tudi nov začetek, neko pot v neznano.

Tako malo sem pa le zakomplicirala stvar:)

Mala fotozgodba- Barcelona!

Nepozabno… Definitivno bo potrebno ponovit!!!

Predmestje Barcelone- dva obraza milijonskih mest- blišč in beda.

 Gaudijeve stvaritve v parku Güell. Vredno ogleda!

 Še enkrat Gaudi.

 Camp Nou- še nekaj za nogometne navdušence.

 Camp nou še s sprednje strani…

Prizorišče olimpijskih iger v Barceloni 1992.

La Rambla- vedno živahna, polna pouličnih umetnikou in ljudi iz vsega sveta.

 Nočna Barcelona…

Nova sezona, novi reality showi. Cela poplava le teh. V mislih mam take “ta prave” showe, kjer te za 4 mesece zaprejo na tistih nekaj kvadratnih metrov še s 15 tebi popolnoma tujimi osebki. Torej showe like big brother. Ne bar, tu je vse veliko lažje.

In vedno znova imam ista vprašanja, no, predvsem eno se konstantno ponavlja. Za kakšno vrsto ljudi gre? Pa ne toliko v tem smislu da so pripravljeni vesoljnemu svetu razgaliti svoje življenje, navade, intimnosti, igrati klovna in razgaljati svoje največje skrivnosti, ker le ti privlači gledalce. Bolj me muči to, kdo se lahko kar tako za 4 mesece izključi iz zunanjega življenja. Pa ne gre sam za dvajsetletnike brez službe, obveznosti.. So tudi ljudje z družinami. Nekateri zaradi te “priložnoti” dajejo odpovedi v službah,puščajo gostinske lokale, podjetja na plečih partnerja ali pač koga drugega. In kaj če po treh tednih “letiš  ven”? Si brez službe z dvema malima otrokoma, zelo enostavno. Ne, o tem ne razmišljajo, vsi verjamejo v svojo zmago. V to da bodo dobitniki tistega milijona kun ali podobnega zneska v katerikoli drugi valuti. Kratek izračunček kolikšne so njihove možnosti, če predpostavljam da jih je 14 (v hrvaškem BB je to trenutna številka sostanovalcev, običajno se še poveča za kakšnega), potem ima vsak natanko 7,1% možnosti da postane lastnik tistega milijončka.

Saj ne da drugače nič ne dobijo, mislim da je bil lansko sezono teden prebit v BB vreden okrog 1000 kun, pa vseeno…Pa tudi če zanemarimo finance mi še vedno ni jasno kako se lahko kar “izklopiš”.

Mogoče bo kdo rekel, da zaradi možnosti, ki se ti odpirajo po oddaji. Se ne strinjam! Mislim, da se da tiste, ki jim je to zares uspelo prešteti na prste ene roke.

Je na mestu, da iz gole zabave pustiš vse za seboj in enostavno izgineš?

Kakšnih 17 ur je od mojega zadnjega pristanka na Brniku. Še vedno pod vtisom, tako kot vedno. Pa ne tako otroško navdušena nad temi pticami:”Mami, mami glej kakšen ptič.” Zame je letališče prostor neštetih zgodb, takih ki jih piše življenje. Prostor poln emocij. Nikjer se toliko raznolikih čustev ne prepleta med sabo. Nikjer drugje ne najdeš toliko različnih kultur na enem mestu, toliko različnih prepričanj, toliko različnih resnic. Fenomenalno.

Sreča nekoga, ki se končno vrača domov, v objem ljubljenih. Upanje drugega na boljši jutri, ki za sabo pušča trplejnje in beži sam pred seboj, pred preteklostjo. Oklevanje tretjega med vabljivo tujino in novimi izkušnjami ter med varnostjo in udobjem doma. Polet v neznano.

Zame najbolj emocionalni prostor v današnjem svetu otopelosti, sivega vsakdana.. Enostavno kliče po ponovnem obisku. Vedno znova in znova. Mogoče deluje kot nek mini polnilec emocionalnih baterij.

Taka čisto majcena zmaga.. uspelo mi je postavit ta moj blogec na noge, vsaj mislim da mi je. Ni še stabilen, še se mu tresejo kolena, ne zaupa še popolnoma vase. Nobene samozavesti serijsko tako kot obljubljajo. Ampak uspelo mu bo. Zakaj? Ker enostavno verjamem vanj